Narava, to je kraj, kamor se zatečem, ko se v meni nakopiči gora čustev in potrebujem samo čas zase, za pobeg od betona in vseh ljudi, ki me obdajajo … Ne, da jih nimam rada in ne, da jih sovražim, samo občasno posamezniku zapaše malce samote in sprostitve …
Tokrat sva se v novo, nevarno in neznano avanturu spustili skupaj z brEEEskvico. Za podvig sva se sicer odločili že nekaj mesecev nazaj, a načrti vedno propadejo, hvala bogu je bilo tokrat precej drugače in pestro! Podvig se je začel pri Meti na Krasu. Iz tam sva namreč tudi štartali proti Kr. Gori. Vse lepo in prav, če ne bi štartali malce (pre)pozno, hkrati pa sva bili obe na smrt utrujeni od prejšnih neprespanih in zažuranih noči. Pot od Krasa do Vršiča se je vlekla skoraj tri ure in utrujenost se je samo stopnjevala … Ko je sirota brEEEskvica vozila vse te dolge kilometre sva končne prispele preko Bovca do prelaza Vršič, a tu se je najbolj zabavno šele pričelo! Ne samo, da se nama je od poti že bledlo, na skoraj vsakem ovinku je priletela iz teme še lisička in se nama ponosno pokazala, da je to njen teritorij in da sva rahlo moteči faktor. OK, pot do vrha je bila polna smeha, čeprav nobena od naju verjetno sploh ne ve, kaj je bilo tako smešnega, a važno, da je bilo zabavno! Ko sva prispele na vrh Vršiča, sva se zaradi utrujenosti kar ustavile na parkirišču in se odločili, da prespiva v avtu! Strah? Mislim, da ni bil prisoten, ravno obratno, počutila sem se varno, saj sem vedela, da sem zaklenjena v jeklenem konjičku, edino prostorska stiska je naredila svoje, a kaj bi se človek pritoževal, avantura je pač avantura in nič naju ni ustavilo … Čeprav nisem zmrzljiv tip človeka me je mraz tokrat pošteno presenetil in prišel mi je do kosti! To je bila tretja neprespana noč zapred … Vem, avto ima gretja si mislite, ampak to potem ne bi bilo to! Prebudil me je seveda stric mraz okoli petih zjutraj, ko je vladala še moč teme … Potem je sledilo psihično prepričevanje same sebe, da v resnici sploh ni mraz in da sem v najbolj udobni in topli postelji. Kmalu zatem se je prebudila tudi brEEEskvica vsa polomljena od neudobnega spanja ter zamenjala svojo pozicijo. Že mene je vse bolelo pa sem majhna, ne predstavljam si kako zvita je morala biti šele ona in kakšno trpljenje je doživljala. Brez večjih skrbi sva obe zaspali nazaj, kaj drugega nama tako ni ostalo v tistem momentu. Ura pa je medtem tekla, kot bi švignil. Ko sem naslednjič odprla oko so kazalci kazali že krepko čez 9 in prvi pohodniki in kolesarji so že dosegli svoj cilj – Vršič! Nič, ostalo nama je samo eno, da se po hitrem postopku pobereva v dolino in začneva s pravo gozdno avanturo …
Ah ja, Kr. Gora, rodna vas, kraj, ki v meni prebudi vsa čustva … Avto sva pustili kar pred mojim blokom, se opremili z nahrbtniki ter se podali na avanturo v gozd, v neznano, brez cilja, brez ure, brez obveznosti in brez hrane. Po prijetni gozdni potki sva rabili slabe pol urice, sledil pa je vzpon na Martuljške slapove. Prvi slap sva dosegle, kot bi mignil, brez večjih zapletov in z nenormalno hitrostjo, kot da bi želeli prepešačiti celo Slovenijo v enem dnevu. Vzpon do prvega slapa naju je mogoče malce utrudil, a kaj hitro sva prispele do brunarice pri Ingotu. Množica ljudi, to je tisto, kar si nisva želeli saj sva se prav od njih odmikali. Vzpon na drugi slap temu bi jaz rekla kar slap življenja ali smrti. Čeprav je merkacija vodila drugje in čeprav pot do drugega slapa poznam miže sva se vseeno odločili za malce drugačen podvig – v neznano, po drugi, ne vsakdanji poti!¨Tako sva hodili po kamenju in malce večjih skalah ob reki, povsem logično nama je bilo, da tudi ta pot vodi do slapu, le da nisva vedeli kakšna je! In prispeli sva do neznanega aka Nomadskega slapu, ki ga verjetno ne vidi prav vsak saj ga načeloma po običajni poti ne vidiš … Vse lepo in prav, a tu je se je zaplet šele pričel! Vsak normalen človek bi videl, da od tu dalje ni več prehoda in bi se vrnil po isti poti nazaj ter šel po markirani poti. Jah, to bi naredil normalen človek, a kaj ko sva midve z brEEEskvo vse drugo prej kot to. Še preden sem uspela povedati, da bi bilo mogoče bolje, da se vrneva nazaj je bila brEEEskva že na pol poti (bosa seveda) v skalah in se lotila plezanja. Sama sem sicer najprej za trenutek malce oklevala, a glej ga zlomka, kot prvo prijateljice ne bi nikoli pustila same, kot drugo pa sem vedela, da bo to še polno adrenalina, živčnosti in strahu … Le kdo bi se temu lahko uprl? Tako je brEEEskva nekaj metrov nad menoj počasi plezala dalje, jaz pa sem ji sledila. Na enkrat skala ni bila tako nedolžna, kot se je spočetka zdela, začela se je krušit, nikjer se nisi imel za prijet in šele v tem trenutku sem se zavedala svoje neodgovornosti. Na sredi vzpona je Katarini začelo drseti in za trenutek sem imala v glavi že črn scenarij, kako naju bo obe vrglo dol in kako se bo najina avantura končala, hvala bogu sem velik optimist in sem nekako verjela, da bo sreča na najini strani … S tem, ko ji je drselo so je proti meni začelo padati kamenje. Prvemu sem se spretno izognila, drugi me je zadel v ramo, tretji pa mi je rahlo popeštal prst. Adrenalin, ki se je sprožil v meni pa hvala bogu nekako ni pustil bolečini na plan. Slišala sem samo nemočen krik Katarine: »Špela, jaz te bom ubila! Pojdi pred menoj!« Poti nazaj ni bilo, bila je le naprej in tik pod vrhom, ko je bilo iskreno povedano najtežje sem se šele vprašala kaj naju čaka na drugi strani, bo to ravnina, bo to še višji prelaz, ki ga bo potrebno prebroditi, bo gozd, ki naju bo rešil? In ko sem bila tako notri v skalah, ko sem vso svojo moč fokusirala na noge in se z njimi držala skal, kot nekakšen pajek sem vedela, da je to nekakšna bitka s samo seboj. Se predati, obupati ali pa zbrati zadnje atome moči in preplezati to! Katarini je nekako uspelo s pomočjo borovcov se dvigniti in priplezati na sam vrh, moja višina pa v takšnih trenutkih zataji, ne bi o tem, da me je ob vsem tem oviral še nahkrbtnik, skoraj tako velik kot jaz. Ni mi preostalo drugega, kot da nahrbtnik podam Katarini in se z nogami v katerih imam največ moči nekako prebijem na sam vrh. Juhej po težki bitki je tudi meni uspelo priti na vrh in v tistem trenutku sem najprej pogledala samo na drugo stran, če nama je narava naklonjena. Hvala bogu nama je bila! Sledil je sestop, ki je bil precej lažji in hitrejši od vzpona ter kratek počitek saj so se nama tresle noge in roke pa tudi živčki niso bili ravno mirni. Katarina je imela poškodovane noge, a trmasta kot je ni pustila, da bi ji povila brazgodino (stara moja, ti si legenda, rada te imam) in v tistem trenutku sem bila (pre)srečna, da sva obe živi in zdravi. Dozo adrenalina sem dobila, ko sem ga najmanj pričakovala in iskreno povedano samo z njo si upam na takšne podvige in samo z njo vem, da vedno vse vodi v pravo smer. 
Nato je sledila nova odločitev, ali bi šli po skalah naprej proti slapu ali pa po gozdu, ki je imel skoraj 90 stopinjski naklon. Glede na to, da se je prej skoraj slabo končalo najino skalarstvo sva se odločili za gozdno pot. Rezalo mi je kolena, premikala sem se meter po meter, sopihala kot parna lokomotiva in kar čutila sem kako mi zmanjkuje energije. Nekje na sredi poti bi se najraje vdala, vrgla puško v koruzo, se vlegla in se nikoli več premaknila, a tista volja po neznanem me je gnala naprej. Kondicija čisto na psu, a počasi jo dobivam nazaj, Katarina je kot gams rila v strmino in kmalu se je zadrla: »Stara tu je potka, tu so ljude!« V tistem trenutku mi je bilo isto, kot bi mi rekla, da sem na lotu zadela glavni dobitek!!! Ja, prav ste prebrali, kot glavni dobitek! Včasih človek ne potrebuje veliko, da je srečen! Počasi sem se privlekla do potke po kateri sva nadaljevali vzpon do drugega slapu. Šele malo pod slapom sva videli kje sva se midve zagozdili in da situacija sploh ni bila tako nedolžna … Kje je bila moja odgovornost ne vem, a bistvo je, da sva obe celi, zdravi in v enem kosu! Čez novo skalnato pobočje, ki je z razliko od prejšnega podviga zavarovano z zajlami in klini sva se podali še na zadnji slap! A tu je bilo drugače, to pot znam miže, tu me nihče ne ustavi, točno sem vedela kam gredo roke, kam gredo nogo … Na ta slap sem se podala že neštetokrat saj je na nek način ljubezen mojega otroštva in izvir moje sreče. Tu sem kot gams brez težav prišla v trenutku do slapu in se mu mogočno postavila obok. Tudi Katarina mi je sledila brez večjih težav in ko vidiš razgled na slap in v dolino se počutiš kot največji zmagovalec. Nazaj sva šli po markirani poti in spet srečali čisto preveč ljudi … Kaj kmalu sva spet krenile iz označene poti po svoje in spet v neznano. Mmmm, kako mamljiva je že sama beseda NEZNANO! Čutila sem, da mi pešajo moči, voda mi je sicer pomagala, a nekako ne more nadomestiti hrane … Počasi se mi je začelo blesti, ko so se mi v glavi prižigala in ugašala windows okna sem vedela, da je kriza že dokaj velika, a vseeno sem hotela najti varno prenočišče ter hrano. Začeli sva nabirati gobe (lisičke in tačke, ki sva jih imeli namen kasneje speči in pojesti). Hodili sva in hodili vmes jedli nekaj zelenja in kot strela z jasnega je brEEEskvo prešinila misel, da bi lahko jedli žir. Zrušili sva se sredi ceste in iskali žir … Hja, veverice so bile tisti trenutek najin NAJVEČJI sovražnik saj skoraj ni bilo celega žira. Veseli, da sva dali v usta dva žira sva se odpravili dalje in našli nasad malin. HRANA!!! Alarm!!! Kot največji siroti sva planili na nasad in se posladkali ter se odpravili dalje. 
Po spet nekaj prehojinih kilometrih sva se sesedli in začeli jesti deteljo, ki je v tistem trenutku prijetno prijala. Sledile so zgodnje večerne ure in v glavi mi je odmevalo, da si morava najti VARNO prenočišče! Mislim, da sva imeli ta večer več sreče kot pameti saj sva pred seboj zagledali staro kolibo, nekoč namenjeno sušenju sena in ovcam. Ni bila zaklenjena, samo zapahnjena. Obema so se zasvetile oči saj sva vedeli, da bolj varnejšega kraja v danem trenutku ne bi mogli najti! Malce težko se je bilo povzpeti na vrh saj so moči že pešale, a vseeno, ko sva v ‘koči’ videli še mrvo je bil najin nasmeh vsaj do ušes! Sledilo je odkrivanje okolice in iskanje hrane. Ko sva že skoraj obupali nad okolico nama je narava ponudila lesko polno lešnikov! POJEDINA! Izropali sva celo drevo ter se ob hišici udobno namestile ter s kamni tolkli po lešnikih! Prvič v življenju sem nekomu, ki je lešnike rekla dober tek in sploh prvić so se mi zdeli lešniki popolna hrana. Utrujeni sva se zvlekli v najin domek ter si pripravili mrvo ter spalki. Še prej sva se po naporenem dnevu preobleki in že ob 19. uri legli v spalki. Vse nama je bilo ponovno smešno in od vse utrujenosti sva v pičlih desetih minutah obe zaspali. Veseli, da nama nihče ne more do živega naju je že ob 21. Uri, ko je padel mrak prebudila neznana živalca (ki sva jo midve poimenovali kar Toni Kašljavček) saj se je davila kot star dedek, ki kadi že vsaj 60 let ter nenormalno glasno sopihala nato pa se za nameček še sprehajala po strehi in nekaj kotalila. Ne bom zanikala, da me je bilo strah, kot že dolgo ne sploh po tem, ko je Katarina začela s svojimi izjavami mi ni bilo več jasno ali vse sanjam ali me bo vsak čas pobralo od strahu … Nisem pa imela moči, da bi se vstala in odšla raziskovat kdo nama krati spanec (predvidevava, da je bila to kakšna podlasica, polh ali sovražnik številka 1), vsekakor pa to ni bila edina žival, ki naju je obiskala. Kar nekajkrat sva se prebudili in prestrašeno zrli kaj se bo zgodilo … Da o nadležnem komarju sploh ne govorim! Šele proti jutru sva se navadili na vse šume in se nisva več pustili motit in ko sva se prebujali v nov dan sva ugotovili, da nisva povsem sami, ampak da je imel poleg naju Toni Kašljavček gnezdece (še sedaj ne veva točno katera žival je to sicer).
Spanje v/na mrvi ...
Prebujanje v novo jutro je bil eden izmed najpopolnejših trenutkov v mojem življenju. Ko odpreš improvizirana vrata in okoli sebe zagledaš samo zelenje, idilično jaso in sonček, ki te požgečka … Kaj si človek želi lepšega? Sledilo je pakiranje in hoja nazaj po gozdu v smeri proti Kr. Gori. Ne bi o utrujenosti, ki mi je sledila še od prejšnjega dne. Končno sva se znašli v civilizaciji ter odvrgli v avto nahrbtnike se malce osvežili in se odpravili v Kekčevo deželo in Krnico. Spet so na plan privreli spomini na brezskrbno otroštvo, na dni, ko nisem še vedela kako me bo beton ubijal in kaj imam. Stati pod novim slapom, ki ti prši po celem telesu je prav zagotovo spet eden izmed popolnih trenutkov, ko se zavedaš samega sebe in hkrati veš, da je takšnih trenutkov v življenju mnogo (pre)malo. Hoja po svinjski ledeni reki pa je prava bolečina za celotno telo, kdor tega še ni poskusil prav zagotovo ne ve, o čem trenutno pišem. Kot da še ne bi bilo dovolj sva se odpravili v dolino pod Poncami aka Planico. Sledil je vzpon na velikanko in čisto iskreno povedano je bil to največji napor zame! Veliko raje bi še enkrat preplezala tisto skalovje kot pa se povzpela na vrh mogpčne razpadajoče lepotičke (čisto informativno, sploh se ne zavedamo spet kaj imamo in ne vem zakaj je ne morejo obnoviti)! Ko sem prispela do odskočne mize in se za trenutek postavila v vlogo skakalca sem ugotovila, da se namerno ne bi želala uvrstiti v drugo serijo saj te hoja do vzletišča dobesedno izčrpa … In spet s Katarino nisva šle dol po običajni poti, ampak kar po skakalnici. Kdo drug, čene midve!? Kjer je norost tam sva zagotovo midve!
Nato je sledil še obisk Zelencev, najlepšega kraja daleč okoli. Tu se ti spočijejo uči ob pogledu na prekrasno zeleno-modro jezero …
Zelenci
V glavi pa je odmevalo samo eno: KITAJSKA HRANA! Žal sem naslednji dan delala že zjutraj, drugače bi še eno noč prebrodili v gozdu in se napajali z adrenalinom!
Hrana v kitajski restavraciji nama je teknila, kot da ne bi jedli že mesec dni … Sledila je še vožnja nazaj v Ljubljano (med beton) in nažalost se je najih hostarski podvig končal mnogo prehitro.
Brez skrbi, kmalu boste spet brali, da sva se s Katarino (in morda še kom) potikali spet po gozdovih … Le da bo zgodba še bolj pestra in drugačna! brEEEskvica najlepša ti hvala za vse trenutke in ob vsem tem naj ti povem, da te imam res najrajši! Hvala, ker si in ker si upaš!
brEEEskvica in ParadoXa 
Se bremo drugi teden!
