Dan se je začel nadvse turobno že zgodaj zjutraj. Za menoj je bila neprespana noč in ko sem se zbudila in krenila proti službi je bila zunaj še tema in megla … Krasno, človek si ne bi moral želiti skoraj nič lepšega! Zaspan in depresiven dan … V službi vse po starem, brez besed sem sedela za kvadratno škatlo, ki ji je človek nadel ime računalnik in v mislih preklinjala genija, ki ga je izumil. Odtujeni odnosi med sodelovci le bežni pogledi in morda občasno kakšno vprašanje. S slušalkami na ušesih sem se danes predajala glasbi in se spraševala kaj mi je vsega tega sploh potrebno. Ure so bežale, nato je sledil rahel konflikt, ki me je dokončno potrl, vzel voljo do česarkoli in sivina se je samo še širila …
A tokrat sem se poglobila globoko vase in zamenjala prepoln filter za negativno energijo z novim, še nerabljenim! Kmalu se je na mojih ustih bohotil iskren nasmešek in tudi dobre volje nisem znala več skriti sploh, ko sem opazila, da se ura bliža konec mojemu delavniku za danes.
Stopila sem iz POP TV-ja in pričakal me je sonček me prijazno požgečkal in mi pokazal, da se še tako siv dan lahko prelevi v prekrasen dan poln smeha in veselja, če si to le dovoliš! Iz službe sem se odpravila peš saj je bil sonce preveč mamljiv, da bi na avtobusu gledala skesane ljudi, ki se jim tako zelo mudi v rutino … In prišla sem do mojega mosta (to je novi most, ki povezuje Prule z Rudnikom), ki mi pomeni res veliko, čeprav niti sama ne vem zakaj … Korak se je ustavil, misli so se zbistrile in vseeno mi je bilo za vso okolico, v tistem trenutko sem bila največji egoist na svetu in sem se imela nadvse rada in bila sem presrečna, da lahko stojim tam in vidim lepote narave! Povzpela sem se na ograjo, ljudje so me čudno gledali, a prezirala sem jih, kot da jih ne bi bilo, kot da jih ne vidim, kot da ne obstajajo … Roke sem dvignila visoko v nebo, sončni žarki so v celoti objemali moje telo … Jaz nad Ljubljanico in zelenje, ki me obdaja … POPOLN TRENUTEK ali, kot bi rekla brEEEskvica; MOMENT TRENUTKA! Zamižikala sem v sonce, se predala boćanju rahlega vetra nato pa iz dna srca spustila samo glasen krik ‘YEEEEEEEEEEEEEEEEEEES!’
Most, kjer srečala sem prostos in ji sledila ...
Ljudje so me gledali izpod čela in si vrjetno mislili, da sem največji psihopat, a jaz sem bila čisto mala deklica, ki je pač odkrila trenutek sreče! Bistvo je, da ugotoviš, da si srečen in samozadosten sam sebi, brez drugih ljudi in brez materialnih dobrin! Res je, kadarkoli je lahko tvoj srečen dan samo ne smeš pustiti, da ti pridejo drugi do živega! Na mostu sem stala kakšne pol urice, obujala najlepše trenutke mojega življenja (hvala brEEEskva, ker jih deliš z menoj, ker mi jih mnogokrat pričaraš in sploh HVALA TI, KER SI)! Nato pa je sledil še kratek skok v prihodnost … Oprostite ljudje, če vas bom prizadela, ampak dojela sem, da je moja sreča močnejša od vas in da je vsak dan, ki ga vržem stran za vedno izgubljen … In škoda mi je metati dneve stran, glede na to, da je življenje že tako zelo (pre)kratko! Moje ideje so nore, moji celji so še zamegljeni, a prav vsak dan bom sledila srcu, ki prav zagoto ve kaj je zame najbolj prav!
Hvala sonce, ker si mi pomagal odkriti srečo, hvala veter, ker si mi hladil pregreto telo, hvala mati narava, ker me pomirjaš, hvala most, ker si mi pokazal, da se znam imeti rada, hvala brEEEskva, ker me imaš rada in ob tem naj ti povem, da te imam jaz najrajši!
Svobodna, le še krila razprem ...
HVALA ŽIVLJENJE!
TABU – Najlepši dan (klikni in poslušaj popolno pesem ob popolnem dnevu)! 
